Navajamo nekaj pojasnil v zvezi z beleženjem odmorov med delovnim časom na podlagi nove zakonodaje.
Nova zakonodaja na področju evidence delovnega časa je največ zmede povzročila pri beleženju odmorov, zato želimo razložiti nekaj pomembnih točk v zvezi s tem.
Najprej po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) so odmori jasno opredeljeni. Za polni delovni čas (8 ur dela) je predpisano, da zaposleni ima pravico do odmora v trajanju 30 minut. Za tiste, ki delajo krajši delovni čas, največ 4 ure na dan, kot je določeno v 65. in 67. členu ZDR-1, je predvideno 15 minut odmora. Odmori se lahko izkoristijo v več delih, ki se lahko seštevajo. Pomembno je omeniti, da odmora ni mogoče izkoristiti prvo uro po začetku dela in zadnjo uro pred koncem dela.
Veliko delodajalcev sprašuje, ali je dovolj če se pravico do odmora zapiše v pravilniku o delovnem času oziroma če se na nek drug način obvesti delavce glede izrabe odmora. Samo zapisovanje pravice v pravilnik ni problematično, saj so takšni zapisi in usklajevanja med delodajalci in zaposlenimi vedno dobrodošli. Vendar pa nova uredba ZEPDSV-A postavlja dodatne zahteve. Po tej uredbi je delodajalcu naloženo, da vodi evidenco o izrabi delovnega časa in vanjo vključi informacijo, ali je delavec izkoristil odmor. Če povzamemo, nujno je potrebno dnevno beleženje o izrabi odmorov za vsakega zaposlenega.
Po novi zakonodaji je v sklopu evidence delovnega časa potrebno zabeležiti za posamezen delovni dan zabeležiti odmore pri zaposlenih, ki so odmor dejansko koristili, pri tem je potrebno zabeležiti trajanje odmora oziroma skupno trajanje odmorov, če zaposleni ni koristil celotnega odmora v enem delu.
Naslednje pogosto vprašanje se nanaša na neizkoriščanje odmorov. Delodajalec omogoča delavcu zakonsko predpisan odmor ter ga spodbuja k njegovi izrabi. Pravica do odmora je lahko zapisana v pravilniku, vendar to ni obvezno. Vendar pa se lahko zgodi, da delavec odmora ne želi koristiti, ker ga ne potrebuje. V primeru, ko delavec odmora ne izkoristi in zato tega ni v evidenci, to ne predstavlja odgovornosti delodajalca, temveč je to delavčeva izbira. Če bi prišlo do postopka ali preverjanja, bi bili vključeni pričevalci (npr. sodelavci), ki bi potrdili, ali je imel delavec možnost koristiti odmor ter zakaj te možnosti ni izkoristil.
Najbolj banalen mit, ki se širi v zvezi z novo zakonodajo na področju evidence delovnega časa, je fama o nujnem in edino pravilnem beleženju dogodka, ki mu zakonodaja pravi “odmor med delovnim časom”, s terminom “odmor”. Menimo, da v tem primeru gre za nepomembno črkobralstvo in da dokler se določba primerno izpolnjuje in izvaja skladno z njenim smislom, je nepomembno kako to imenujemo v interni evidenci (npr. malica, pauza…).
Nazadnje bi radi še poudarili, da je ročno vodenje odmorov skladno z novo zakonodajo, ni pa najbolj praktično. Veliko enostavneje je če se za namen beleženja odmorov med delovnim časom in na splošno za beleženje izrabe delovnega časa uporablja digitalno rešitev. Saj v tem primeru imamo vse zakonske zahteve pokrite ter olajšano izvajanje zakonskih zahtev, kot je recimo priprava poročil o izrabi delovnega časa.
Več o digitalnem beleženju odmorov in izrabe delovnega časa s programsko rešitvijo TEMPUS najdete na POVEZAVI.
Za več informacij smo dostopni telefonski številki (0) 1/25 73 781
ali preko elektronskega naslova: info@grad.si.